Iz priročnika Upravljanje raznolikosti v podjetju, Šentprima, 2015.
Vključevanje ranljivih skupin
Znotraj meja Evropske Unije živi okrog 120 milijonov prebivalcev, katerih družbeno in ekonomsko vključevanje je težavnejše, zato je Evropska unija v osemdesetih začela z izgradnjo celovite politike, ki bi jim omogočila normalno izobraževanje, delo in življenje.
Ranljive skupine se v vsakdanjem življenju soočajo z dvojnim bremenom. So objekti regulacij, čeprav so kot marginalizirane manj vidne. Bolj verjetno je, da se govori o njih, kot pa z njimi. Ta dvojnost predstavlja vir tveganja za človekovo dostojanstvo najbolj zapostavljenih skupin oz. posameznikov. Zavedanje o pomenu izključenosti za družbo v celoti in za ljudi, ki jo izkušajo posamezno, nas pripelje do razmislekov o servisih ali storitvah, ki jih država preko svoje politike in mreže služb nudi izključenim, revnim, marginaliziranim, ranljivim.
Zato je eden strateških ciljev, ki si jih zastavlja EU, tudi spopad z družbeno izključenostjo.
Vztrajno visoka stopnja brezposelnosti v Evropi je že v devetdesetih letih uvrstila zagotavljanje ravni zaposlenosti med pomembnejše družbeno-ekonomske cilje EU. Z Amsterdamsko pogodbo je spodbujanje zaposlovanja postalo stvar skupne skrbi in koordinacije. Cilj – visoka raven zaposlenosti – pa naj bi bil upoštevan pri oblikovanju in uresničevanju vseh politik in aktivnosti v EU. V skladu z Amsterdamsko pogodbo so vse članice dolžne pripraviti dolgoročne strategije zaposlovanja, letne akcijske načrte za zmanjševanje brezposelnosti in letne preglede dogajanj na trgu dela.
Boj proti socialni izključenosti je predvsem naloga države in njenih organov, ki pa morajo sodelovati z različnimi drugimi telesi in združenji, zlasti s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami. Slovenska vlada je tako skupaj z navedenimi akterji že leta 2000 sprejela program boja proti revščini in socialni izključenosti.
Rezultat programa je paket zakonov (med njimi tudi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov), ki izenačujejo možnosti invalidov in ostalih ranljivih skupin za njihovo polno udeležbo v družbenem, gospodarskem in političnem življenju, torej zagotavljajo formalno enakopravnost z ustvarjanjem možnosti za njihovo enakopravno vključevanje v družbo. (Ponikvar, Popit Tkalec, 2008)
Vendar pa se z zakonodajo pogosto lahko borimo le proti formalnemu ali neprikritemu izključevanju, v boju s socialno izključenostjo pa bomo uspešni le, če se bomo spopadali tudi s prikrito diskriminacijo, ki jo je mnogo težje prepoznati, vendar pa je njeno odpravljanje nujno, če želimo doseči dejansko enakopravnost in vključenost invalidov in tudi vseh ostalih ranljivih skupin v družbo.
Če želimo spodbuditi enakopravno zaposlovanje ranljivih skupin, je nujno povečati njihovo zaposljivost, torej razvijati dejavnosti, ki pospešujejo pridobivanje spretnosti in znanj. Izključenost s trga dela je namreč neločljivo povezana tudi s problematiko odnosa in pomanjkanja informacij, zato je treba povečati razumevanje družbe o pravicah, potrebah in zmožnostih ranljivih skupin in med cilje vključiti tudi pospeševanje boljšega razumevanja socialne izključenosti.
Prvi pogoj za spremembo ravnanj na področju zaposlovanja ranljivih skupin je prepoznavanje njihovih potreb in sposobnosti, torej ne le tistega, kar potrebujejo za enakopravno vključevanje v delo in življenje, ampak tudi predvsem tistega, kar s svojim delom lahko ponudijo sebi, svoji družini in širšemu družbenemu okolju.
Sposobnosti in volja vsakega posameznika bi torej morali določati neodvisno življenje ter aktivno in produktivno vlogo v družbi.
Zato je zelo pomembno, da pri tako intenzivnem naraščanju ranljivih skupin, ukrepamo prej, preden določene skupine postanejo izključene. Da jih pravočasno prepoznamo in jim nudimo ustrezno podporo pri vključevanju. (Ponikvar, Popit Tkalec, 2008)
Tako na primer opozarjajo na brezposelne med 30. in 50. letom starosti, ki jih je na Zavodu za zaposlovanje že 51.000, vendar so izpadli iz državnih vzpodbujevalnih ukrepov za zaposlovanje. Vsi ukrepi so namenjeni drugim ranljivim oziroma že izključenim skupinam. Pravijo, da so pozabljena ranljiva skupina na trgu dela.
Sicer podatki o številu in strukturi brezposelnih ranljivih skupin kažejo, da imajo največje težave pri zaposlovanju dolgotrajno brezposelni, starejši od 50 let in brezposelni s I. in II. st. izobrazbe. Bistveno se je povečal tudi delež trajno presežnih delavcev in brezposelnih zaradi stečajev. Z visoko stopnjo brezposelnosti pa se vseskozi spopadajo invalidne osebe. Stopnja registrirane brezposelnosti med njimi je 35 %, za primerjavo, pred 5 leti je bila 16 %.Invalidi predstavljajo 15 % vseh brezposelnih oseb v Sloveniji. (ZRSZ)
Z vključujočim podjetništvom, z vključujočo družbo, ne bomo več delali dolgih seznamov ranljivih skupin, se ne bomo več ukvarjali z neuravnoteženimi vzpodbujevalnimi ukrepi.
»Diskriminacija je vsakršno negativno razlikovanje na podlagi osebnih okoliščin, kot so spol, starost, rasa, nacionalnost, kulturna različnost, izgled, fizična ali mentalna oviranost, zakonski stan, seksualna usmerjenost, spolna identiteta, veroizpoved itd., ki nekoga postavlja v neenakopraven in neenak položaj, prikrajša za enake možnosti ali kakorkoli izključuje.« (Greif, 2009). Pomeni kršitev načela enakega obravnavanja in je protizakonita, ne glede na to, ali se dogaja namerno ali nenamerno.
POSTANITE DELODAJALEC, KI NE DISKRIMINIRA
- ne prezrite nobenega možnega primera diskriminacije;
- spoznajte novo zakonodajo;
- ustvarite delovno okolje, kjer se dostojanstvo in spoštovanje drugačnih kažeta tudi v praksi;
- oblikujte protidiskriminatorno politiko;
- bodite zgled;
- ocenite organizacijo kot celoto in bodite pripravljeni uvesti izboljšave;
- zaposlene in širšo družbo obveščajte o ukrepih, s katerimi želite preprečiti diskriminacijo;
- zaposlene naučite prepoznati diskriminacijo in se spopasti z njo; naučite jih spoštovati razlike;
- rešujte pritožbe;
- pozitivno ukrepajte;
- sproti ocenjujte svoje ukrepe;
- dosezite, da bodo ljudje odgovorni;
- postavite si cilje in kazalnike, kako boste merili uspešnost pri preprečevanju diskriminacije na delovnem mestu;
- povežite se z organizacijami, ki zastopajo čim različnejše ljudi, skupine, in sodelujejo z njimi, da dobite čim več nasvetov za nadaljnje delovanje;
- poiščite in uporabite pomoč strokovnjakov.
Uporabna gradiva:
